09.12.2005 - Dave

?etrtek se je za?el z gledanjem proti goram, padla je odlo?itev, še enega lepega dneva pa ne bom zamudil! Seveda je naslednje vprašanje kam? Brskam po netu, kar naenkrat zagledam Wisiakova grapa, razmere kar ugodne. Tole mi mo?no diši, kmalu se odlo?im, da jo zjutraj mahnem proti Planjavi.

Ura zvoni prepozno, prevoz me že ?aka pred vrati hitro zgrabim kramo, ter se že na pol dremajo? peljem proti Ljubljani. Ker sem ?lovek brez avtomobila, ter tudi brez soplezalca jo mahnem na bus proti Kamniku. Hoje za ogrevanje pravgotovo ne bo manjkalo, ?aka me 12km peša?enja po asvaltu do Kamniške Bistrice. S pomo?jo dveh prijaznih voznikov se pot skrajša na 8km.

Ob 9.40 tla?im nase goretex, pa plastiko. Sre?am dve duši, ki pravtako rineta nekam tja gor, na Dedca. Sneg veselo škreblja pod nogami in naznanja odli?ne razmere. Pod hitro mineva, o kakšnem gazenju ne duha ne sluha. Pri pastircih (lokacija, 1300m za nevedneže), že krepko piha razmere pa ve? kot odli?ne. Privoš?im si nekaj hrane, ter zme?em z nahrbtnika stvari, ki jih navadno ne nosimo v gore (?evlji, kavbojke, polnilec za mobitel...), bodo kar tukaj po?akale. Planjava ima megleno kapo, vseokoli pa ?ista jasnina. Veter je izbrisal vse morebitne sledi predhodnikov, ?isti užitek. Kako lepo je spet natakniti dereze, prijeti v roke capine ter se podati v strmino. Grapa je v celoti zalita, sneg lepo predelan, ?istih 300m uživancije. Pri tabli v spomin Sandiju Wisiaku pojem svojo poslednjo hrano, ter krenim v dolino. Pomaham Kamniškemu sedlu, in oddrsam proti pastircem. Uro in pol spusta, ?aj v Kamniški Bistrici, že ?utim spomin na lepo doživetje. Dva prijazna ?loveka mi prihranita peša?enje do Kamnika.

Res odli?en za?etek zimske sezone.