Triglavska stena - very light very fast :)
25.08.2007 - Dave
V petek zvečer nisem bil dogovorjen še za ničesar naslednji dan, zato sem zavrtel nekaj telefonov vendar brez uspeha vsi ali nedosegljivi, že zmenjeni ali kako drugače zaposljeni. Potem pa se spomnim naših ferajnskih pohodnikov in nekaj trenutkov kasneje že imam prevoz pod Triglavsko steno.
Načrt o soliranju Skalaške z Ladjo (V+, IV-III, 1000m) sem imel že lep čas v glavi. Smer prej še nisem plezal (z izjemo spodnjega dela kot dostop za Čopov steber), vendar sem bil prepričan da bo šlo. Večer je minil v študiranju opisa in skice smeri, pripravljanju opreme ter spravljanju spat (občutil sem približno tak občutek kot ob mojih prvih alpinističnih vzponih, ja soliranje je res nekaj posebnega).
Zjutraj okoli petih me pobere trojica, ki se je namenila na Triglav. Z postankom se pripeljemo v Mojstrano in naprej v Vrata, kjer je podobno število avtomobilov kot pred BTCjem v Ljubljani (edino tam ne računajo parkirnine). Na sebe stlačim potrebno opremo, ki obsega plezalke, magnezij vrečko, pas, gurtno z dvema matičarkama, dva kompleta, čelado, manjšo torbico z hrano in pijačo.
Dostop mine zelo hitro, enostavno imaš prednost pred alpinistično navezo, katera ima precej več opreme. Tako že na dostopu poleg množice pohodnikov prehitim tudi dve navezi, ki sta namenjena v isto smer. Na dejanskem vstopu v smer sicer naletim še na dve navezi alpinistov. Ker prvi iz naveze že pleza, počakam da naredi sidrišče nato pa vstopim. Prvih pet metrov rabim da se navadim, potem pa že plezam z super občutkom, popolno koncentracijo in lahkotnostjo. Težavnost ne predstavlja ovire skozi V- se sprehodim brez težav, izpostavljenost mi tudi čisto prija. Kmalu se znajdem pod hlebcem, spomnim se da je v navezi do sem trajalo kar nekaj časa. Prečka in žleb proti skalaškemu turencu je tudi kmalu za mano. Tam srečam še eno navezo s katero zmenjam par besed in že sem na skalaškem turencu. Malo si sezujem plezalke, popijem par požirkov in nadaljujem naprej proti gorenskem turencu. Ob pogledu na Čopov steber, se spomnim občutkov, ko sva smer plezala z Urhom, bilo je fajn. Iz gorenskega turenca zgleda ladja precej divje in za trenutek dobim občutek uf, to bo pa še zanimivo. Malo više se spet začne plezanje in z lahkoto se spet potopim v občutek lahkotnosti. Pod ladjo si še enkrat sezujem plezalke, ugotovim da zadeva sploh ni tako strašna, kot zgleda od spodaj. Plezanje v ladji je fenomenalno, dobri prijemi stena pokonci, izpostavljenost precejšnja. Nekje na sredini se za trenutek ozrem proti dolini, spodaj na skalaškem turencu zagledam navezo, ki sem jo prehitel tam malo nižje, občutek je fenomenalen. Še nekaj gibov po čvrsti skali in se znajdem v lažjem svetu. Preobujem se v čevlje in nadaljujem do vrha stene. Na vrhu sem po slabih dveh urah in pol plezanja. Privoščim si nekaj hrane in uživam v občutku, ki me obdaja. Glede na uro se odločim da skočim še na vrh Triglava. Kmalu se svet spremeni v nekaj povsem drugega, nekaj zaradi česar prev gotovo ne hodim v gore. Ljudi kot mravelj na tržnici, pogled na greben, ki se pne iz Malega Triglava pa je podoben čakanju v vrsti na blagajni katere izmed veleblagovnic. Pohodniki po tej poti večinoma sestopajo, zato se jim navadno z lahkoto izognem. Nekajkrat malo preplezam preko skal v izogib gruči ljudi. Na vrhu ne občutim nobenega zadovoljstva, tako da se po minuti že obrnem proti dolini. Sestop mine hitro, pozna se alpinistična navajenost na prepade. V slabi uri stojim v bližini izstopa moje smeri. Pot čez plamenice mi je že skoraj domača, saj sem letos že večkrat sestopal po njej. Zapletem se v dva krajša pogovora. Ljudi je na tej poti precej manj, vendar še vedno precej. Na luknji se vstavim še za nekaj grižljajev hrane, potem pa se v malce bolj zmernem tempu napotim proti dolini. Opazujem alpiniste v zahodni steni, obisk je v Wisiakovi in Zahodni zajedi. Ob pol enih se zleknem pri potoku. Na soncu se mi oči kar same zapirajo. Do nahrbtnika, katerega sem zbasal pod avtomobil, sledi še nekaj hoje. Zmečem opremo v nahrbnik, ter se odpravim malo naprej po cesti z namenom da dobim štop do Jesenic ali vsaj do Mojstrane. Mimo se pripelje nekaj avtomobilov brez da bi kateri vstavil. Po približno 10 minutah, pride do mojega mesta čakanja družinica, ki sem jo srečal malo pred Aljaževim domom. Vprašam jih za prevoz ter dobim vožnjo do Mojstrane, saj gredo oni naprej v Kranjsko goro. Iz Mojstrane mi vstavi avtomobil z avstrijsko registracijo, v pogovoru izvem da gre za osebo po rodu iz Bosne, ki gre na poroko v mesto Jajce. Tako imam prevoz do Ljubljane.
Izkušnja iz smeri je odlična, vrh Triglava pa me v taki sezoni najvrjetneje ne bo več videl.
P.S. Slika ladje ni moja.
Načrt o soliranju Skalaške z Ladjo (V+, IV-III, 1000m) sem imel že lep čas v glavi. Smer prej še nisem plezal (z izjemo spodnjega dela kot dostop za Čopov steber), vendar sem bil prepričan da bo šlo. Večer je minil v študiranju opisa in skice smeri, pripravljanju opreme ter spravljanju spat (občutil sem približno tak občutek kot ob mojih prvih alpinističnih vzponih, ja soliranje je res nekaj posebnega).
Zjutraj okoli petih me pobere trojica, ki se je namenila na Triglav. Z postankom se pripeljemo v Mojstrano in naprej v Vrata, kjer je podobno število avtomobilov kot pred BTCjem v Ljubljani (edino tam ne računajo parkirnine). Na sebe stlačim potrebno opremo, ki obsega plezalke, magnezij vrečko, pas, gurtno z dvema matičarkama, dva kompleta, čelado, manjšo torbico z hrano in pijačo.
Dostop mine zelo hitro, enostavno imaš prednost pred alpinistično navezo, katera ima precej več opreme. Tako že na dostopu poleg množice pohodnikov prehitim tudi dve navezi, ki sta namenjena v isto smer. Na dejanskem vstopu v smer sicer naletim še na dve navezi alpinistov. Ker prvi iz naveze že pleza, počakam da naredi sidrišče nato pa vstopim. Prvih pet metrov rabim da se navadim, potem pa že plezam z super občutkom, popolno koncentracijo in lahkotnostjo. Težavnost ne predstavlja ovire skozi V- se sprehodim brez težav, izpostavljenost mi tudi čisto prija. Kmalu se znajdem pod hlebcem, spomnim se da je v navezi do sem trajalo kar nekaj časa. Prečka in žleb proti skalaškemu turencu je tudi kmalu za mano. Tam srečam še eno navezo s katero zmenjam par besed in že sem na skalaškem turencu. Malo si sezujem plezalke, popijem par požirkov in nadaljujem naprej proti gorenskem turencu. Ob pogledu na Čopov steber, se spomnim občutkov, ko sva smer plezala z Urhom, bilo je fajn. Iz gorenskega turenca zgleda ladja precej divje in za trenutek dobim občutek uf, to bo pa še zanimivo. Malo više se spet začne plezanje in z lahkoto se spet potopim v občutek lahkotnosti. Pod ladjo si še enkrat sezujem plezalke, ugotovim da zadeva sploh ni tako strašna, kot zgleda od spodaj. Plezanje v ladji je fenomenalno, dobri prijemi stena pokonci, izpostavljenost precejšnja. Nekje na sredini se za trenutek ozrem proti dolini, spodaj na skalaškem turencu zagledam navezo, ki sem jo prehitel tam malo nižje, občutek je fenomenalen. Še nekaj gibov po čvrsti skali in se znajdem v lažjem svetu. Preobujem se v čevlje in nadaljujem do vrha stene. Na vrhu sem po slabih dveh urah in pol plezanja. Privoščim si nekaj hrane in uživam v občutku, ki me obdaja. Glede na uro se odločim da skočim še na vrh Triglava. Kmalu se svet spremeni v nekaj povsem drugega, nekaj zaradi česar prev gotovo ne hodim v gore. Ljudi kot mravelj na tržnici, pogled na greben, ki se pne iz Malega Triglava pa je podoben čakanju v vrsti na blagajni katere izmed veleblagovnic. Pohodniki po tej poti večinoma sestopajo, zato se jim navadno z lahkoto izognem. Nekajkrat malo preplezam preko skal v izogib gruči ljudi. Na vrhu ne občutim nobenega zadovoljstva, tako da se po minuti že obrnem proti dolini. Sestop mine hitro, pozna se alpinistična navajenost na prepade. V slabi uri stojim v bližini izstopa moje smeri. Pot čez plamenice mi je že skoraj domača, saj sem letos že večkrat sestopal po njej. Zapletem se v dva krajša pogovora. Ljudi je na tej poti precej manj, vendar še vedno precej. Na luknji se vstavim še za nekaj grižljajev hrane, potem pa se v malce bolj zmernem tempu napotim proti dolini. Opazujem alpiniste v zahodni steni, obisk je v Wisiakovi in Zahodni zajedi. Ob pol enih se zleknem pri potoku. Na soncu se mi oči kar same zapirajo. Do nahrbtnika, katerega sem zbasal pod avtomobil, sledi še nekaj hoje. Zmečem opremo v nahrbnik, ter se odpravim malo naprej po cesti z namenom da dobim štop do Jesenic ali vsaj do Mojstrane. Mimo se pripelje nekaj avtomobilov brez da bi kateri vstavil. Po približno 10 minutah, pride do mojega mesta čakanja družinica, ki sem jo srečal malo pred Aljaževim domom. Vprašam jih za prevoz ter dobim vožnjo do Mojstrane, saj gredo oni naprej v Kranjsko goro. Iz Mojstrane mi vstavi avtomobil z avstrijsko registracijo, v pogovoru izvem da gre za osebo po rodu iz Bosne, ki gre na poroko v mesto Jajce. Tako imam prevoz do Ljubljane.
Izkušnja iz smeri je odlična, vrh Triglava pa me v taki sezoni najvrjetneje ne bo več videl.
P.S. Slika ladje ni moja.
|
 |
|
Detail smeri, imenovan Ladja
|
