Triglavska stena - very light very fast :)
25.08.2007 - Dave
V petek zveèer nisem bil dogovorjen še za nièesar naslednji dan, zato sem zavrtel nekaj telefonov vendar brez uspeha vsi ali nedosegljivi, že zmenjeni ali kako drugaèe zaposljeni. Potem pa se spomnim naših ferajnskih pohodnikov in nekaj trenutkov kasneje že imam prevoz pod Triglavsko steno.
Naèrt o soliranju Skalaške z Ladjo (V+, IV-III, 1000m) sem imel že lep èas v glavi. Smer prej še nisem plezal (z izjemo spodnjega dela kot dostop za Èopov steber), vendar sem bil preprièan da bo šlo. Veèer je minil v študiranju opisa in skice smeri, pripravljanju opreme ter spravljanju spat (obèutil sem približno tak obèutek kot ob mojih prvih alpinistiènih vzponih, ja soliranje je res nekaj posebnega).
Zjutraj okoli petih me pobere trojica, ki se je namenila na Triglav. Z postankom se pripeljemo v Mojstrano in naprej v Vrata, kjer je podobno število avtomobilov kot pred BTCjem v Ljubljani (edino tam ne raèunajo parkirnine). Na sebe stlaèim potrebno opremo, ki obsega plezalke, magnezij vreèko, pas, gurtno z dvema matièarkama, dva kompleta, èelado, manjšo torbico z hrano in pijaèo.
Dostop mine zelo hitro, enostavno imaš prednost pred alpinistièno navezo, katera ima precej veè opreme. Tako že na dostopu poleg množice pohodnikov prehitim tudi dve navezi, ki sta namenjena v isto smer. Na dejanskem vstopu v smer sicer naletim še na dve navezi alpinistov. Ker prvi iz naveze že pleza, poèakam da naredi sidrišèe nato pa vstopim. Prvih pet metrov rabim da se navadim, potem pa že plezam z super obèutkom, popolno koncentracijo in lahkotnostjo. Težavnost ne predstavlja ovire skozi V- se sprehodim brez težav, izpostavljenost mi tudi èisto prija. Kmalu se znajdem pod hlebcem, spomnim se da je v navezi do sem trajalo kar nekaj èasa. Preèka in žleb proti skalaškemu turencu je tudi kmalu za mano. Tam sreèam še eno navezo s katero zmenjam par besed in že sem na skalaškem turencu. Malo si sezujem plezalke, popijem par požirkov in nadaljujem naprej proti gorenskem turencu. Ob pogledu na Èopov steber, se spomnim obèutkov, ko sva smer plezala z Urhom, bilo je fajn. Iz gorenskega turenca zgleda ladja precej divje in za trenutek dobim obèutek uf, to bo pa še zanimivo. Malo više se spet zaène plezanje in z lahkoto se spet potopim v obèutek lahkotnosti. Pod ladjo si še enkrat sezujem plezalke, ugotovim da zadeva sploh ni tako strašna, kot zgleda od spodaj. Plezanje v ladji je fenomenalno, dobri prijemi stena pokonci, izpostavljenost precejšnja. Nekje na sredini se za trenutek ozrem proti dolini, spodaj na skalaškem turencu zagledam navezo, ki sem jo prehitel tam malo nižje, obèutek je fenomenalen. Še nekaj gibov po èvrsti skali in se znajdem v lažjem svetu. Preobujem se v èevlje in nadaljujem do vrha stene. Na vrhu sem po slabih dveh urah in pol plezanja. Privošèim si nekaj hrane in uživam v obèutku, ki me obdaja. Glede na uro se odloèim da skoèim še na vrh Triglava. Kmalu se svet spremeni v nekaj povsem drugega, nekaj zaradi èesar prev gotovo ne hodim v gore. Ljudi kot mravelj na tržnici, pogled na greben, ki se pne iz Malega Triglava pa je podoben èakanju v vrsti na blagajni katere izmed veleblagovnic. Pohodniki po tej poti veèinoma sestopajo, zato se jim navadno z lahkoto izognem. Nekajkrat malo preplezam preko skal v izogib gruèi ljudi. Na vrhu ne obèutim nobenega zadovoljstva, tako da se po minuti že obrnem proti dolini. Sestop mine hitro, pozna se alpinistièna navajenost na prepade. V slabi uri stojim v bližini izstopa moje smeri. Pot èez plamenice mi je že skoraj domaèa, saj sem letos že veèkrat sestopal po njej. Zapletem se v dva krajša pogovora. Ljudi je na tej poti precej manj, vendar še vedno precej. Na luknji se vstavim še za nekaj grižljajev hrane, potem pa se v malce bolj zmernem tempu napotim proti dolini. Opazujem alpiniste v zahodni steni, obisk je v Wisiakovi in Zahodni zajedi. Ob pol enih se zleknem pri potoku. Na soncu se mi oèi kar same zapirajo. Do nahrbtnika, katerega sem zbasal pod avtomobil, sledi še nekaj hoje. Zmeèem opremo v nahrbnik, ter se odpravim malo naprej po cesti z namenom da dobim štop do Jesenic ali vsaj do Mojstrane. Mimo se pripelje nekaj avtomobilov brez da bi kateri vstavil. Po približno 10 minutah, pride do mojega mesta èakanja družinica, ki sem jo sreèal malo pred Aljaževim domom. Vprašam jih za prevoz ter dobim vožnjo do Mojstrane, saj gredo oni naprej v Kranjsko goro. Iz Mojstrane mi vstavi avtomobil z avstrijsko registracijo, v pogovoru izvem da gre za osebo po rodu iz Bosne, ki gre na poroko v mesto Jajce. Tako imam prevoz do Ljubljane.
Izkušnja iz smeri je odlièna, vrh Triglava pa me v taki sezoni najvrjetneje ne bo veè videl.
P.S. Slika ladje ni moja.
Naèrt o soliranju Skalaške z Ladjo (V+, IV-III, 1000m) sem imel že lep èas v glavi. Smer prej še nisem plezal (z izjemo spodnjega dela kot dostop za Èopov steber), vendar sem bil preprièan da bo šlo. Veèer je minil v študiranju opisa in skice smeri, pripravljanju opreme ter spravljanju spat (obèutil sem približno tak obèutek kot ob mojih prvih alpinistiènih vzponih, ja soliranje je res nekaj posebnega).
Zjutraj okoli petih me pobere trojica, ki se je namenila na Triglav. Z postankom se pripeljemo v Mojstrano in naprej v Vrata, kjer je podobno število avtomobilov kot pred BTCjem v Ljubljani (edino tam ne raèunajo parkirnine). Na sebe stlaèim potrebno opremo, ki obsega plezalke, magnezij vreèko, pas, gurtno z dvema matièarkama, dva kompleta, èelado, manjšo torbico z hrano in pijaèo.
Dostop mine zelo hitro, enostavno imaš prednost pred alpinistièno navezo, katera ima precej veè opreme. Tako že na dostopu poleg množice pohodnikov prehitim tudi dve navezi, ki sta namenjena v isto smer. Na dejanskem vstopu v smer sicer naletim še na dve navezi alpinistov. Ker prvi iz naveze že pleza, poèakam da naredi sidrišèe nato pa vstopim. Prvih pet metrov rabim da se navadim, potem pa že plezam z super obèutkom, popolno koncentracijo in lahkotnostjo. Težavnost ne predstavlja ovire skozi V- se sprehodim brez težav, izpostavljenost mi tudi èisto prija. Kmalu se znajdem pod hlebcem, spomnim se da je v navezi do sem trajalo kar nekaj èasa. Preèka in žleb proti skalaškemu turencu je tudi kmalu za mano. Tam sreèam še eno navezo s katero zmenjam par besed in že sem na skalaškem turencu. Malo si sezujem plezalke, popijem par požirkov in nadaljujem naprej proti gorenskem turencu. Ob pogledu na Èopov steber, se spomnim obèutkov, ko sva smer plezala z Urhom, bilo je fajn. Iz gorenskega turenca zgleda ladja precej divje in za trenutek dobim obèutek uf, to bo pa še zanimivo. Malo više se spet zaène plezanje in z lahkoto se spet potopim v obèutek lahkotnosti. Pod ladjo si še enkrat sezujem plezalke, ugotovim da zadeva sploh ni tako strašna, kot zgleda od spodaj. Plezanje v ladji je fenomenalno, dobri prijemi stena pokonci, izpostavljenost precejšnja. Nekje na sredini se za trenutek ozrem proti dolini, spodaj na skalaškem turencu zagledam navezo, ki sem jo prehitel tam malo nižje, obèutek je fenomenalen. Še nekaj gibov po èvrsti skali in se znajdem v lažjem svetu. Preobujem se v èevlje in nadaljujem do vrha stene. Na vrhu sem po slabih dveh urah in pol plezanja. Privošèim si nekaj hrane in uživam v obèutku, ki me obdaja. Glede na uro se odloèim da skoèim še na vrh Triglava. Kmalu se svet spremeni v nekaj povsem drugega, nekaj zaradi èesar prev gotovo ne hodim v gore. Ljudi kot mravelj na tržnici, pogled na greben, ki se pne iz Malega Triglava pa je podoben èakanju v vrsti na blagajni katere izmed veleblagovnic. Pohodniki po tej poti veèinoma sestopajo, zato se jim navadno z lahkoto izognem. Nekajkrat malo preplezam preko skal v izogib gruèi ljudi. Na vrhu ne obèutim nobenega zadovoljstva, tako da se po minuti že obrnem proti dolini. Sestop mine hitro, pozna se alpinistièna navajenost na prepade. V slabi uri stojim v bližini izstopa moje smeri. Pot èez plamenice mi je že skoraj domaèa, saj sem letos že veèkrat sestopal po njej. Zapletem se v dva krajša pogovora. Ljudi je na tej poti precej manj, vendar še vedno precej. Na luknji se vstavim še za nekaj grižljajev hrane, potem pa se v malce bolj zmernem tempu napotim proti dolini. Opazujem alpiniste v zahodni steni, obisk je v Wisiakovi in Zahodni zajedi. Ob pol enih se zleknem pri potoku. Na soncu se mi oèi kar same zapirajo. Do nahrbtnika, katerega sem zbasal pod avtomobil, sledi še nekaj hoje. Zmeèem opremo v nahrbnik, ter se odpravim malo naprej po cesti z namenom da dobim štop do Jesenic ali vsaj do Mojstrane. Mimo se pripelje nekaj avtomobilov brez da bi kateri vstavil. Po približno 10 minutah, pride do mojega mesta èakanja družinica, ki sem jo sreèal malo pred Aljaževim domom. Vprašam jih za prevoz ter dobim vožnjo do Mojstrane, saj gredo oni naprej v Kranjsko goro. Iz Mojstrane mi vstavi avtomobil z avstrijsko registracijo, v pogovoru izvem da gre za osebo po rodu iz Bosne, ki gre na poroko v mesto Jajce. Tako imam prevoz do Ljubljane.
Izkušnja iz smeri je odlièna, vrh Triglava pa me v taki sezoni najvrjetneje ne bo veè videl.
P.S. Slika ladje ni moja.
|
 |
|
Detail smeri, imenovan Ladja
|
