Novice Forum Utrinki Video Plezališča Smeri Literatura O Klubu Prijava
Uporabnik:
Geslo:
Zapomni si

Registracija
Vršič & Loška stena
18.02.2007 - Dave
Konec tedna je obljubljal pestro dogajanje, petek plezat, soboto tečaj, nedeljo plezat. Realnost je sicer pokazala malce drugačno sliko pa nič zato...



V petek po močno prekratki noči se z Blažem Graparjem peljeva proti Trentarskim koncem. V glavi je pričakovanje o zafrajhanih stenah, ledu, skratka čisti zimi. Že Kranjska gora pokaže drugačno sliko, ko pa se začneva spuščati proti Trenti padeva v objem pomladanskih trav. A vendarle zavijeva v Zadnjico, z željo, da bi v steni Vršaca vseeno kaj blo. Ne prav dolg dostop naju pripelje pod vstop Uporniške, ki je spodaj suha, slap v Kanjavcu pa tudi ne kaže najbolj vabeče slike. Ko ugotoviva da bi šlo čez samo nasilo, začneva razglabljati o norih linijah, ki se vijejo v dolini Zadnjice. Ko se vračam proti prevoznemu sredstvu v kratki majci že čutim da bo danes bolj tko. A se vendarle spraviva pod Goličico, k rezervnemu cilju. Po dobrih 100 višinskih metrih prideva do ugotovitve, da s sabo nimava maske in plavutk zato se zlekneva na sonce, požreva pol hrane ter jo mahneva v dolino. Dan je nato minil v ogledu linij po zgornje-primorskem koncu, tako da je zvečer glava polna idej za nove podvige.



Sobotno dogajanje se začne okoli osme ure, ko jo s četico tečajnikov mahnemo proti ledu pod Uroševo grapo. Tako se v vlogi demonstratorja sprehajam med točkami in prikazujem zimsko tehniko v vseh njenih segmentih. Ugotovim, da še nisem popolnoma pozabil ledeniške naveze, ter iskanja s žolno. Stvari, ki se uporabljajo v praksi pa so itak čisto domače. Popoldan sem se nameraval s Matkotom in Staničem odpraviti proti bivaku Mazzeni in naslednji dan v Koštrunovo Špico. Menda je prišlo, do nesporazuma in smo brez avta. Nekako nam uspe dobiti nadomestno vozilo (hvala Črtu), ki pa pride šele pozno popoldan. Ob tako pozni uri se nikomur ne da še dve uri gazit po snegu, tako da spremenimo cilj na Loško steno. Tako večer mine v znamenju mask in ostalega dogajanja.



Zjutraj nekaj čez štiri prestavim svoje napol speče truplo v avto in spim do Predela naprej. Nekaj čez šest, ko se začne daniti jo mahnemo od elektrarne v koritnici proti Loški steni. Potem, ko grdo zgrešimo steno (hehe dobro da ima Loška 3 km) se vendarle usmerimo v pravi graben in odštamfamo do podstene (ene 2 uri). Že odspodaj zgleda linija fenomenalno, strma zadeva ni kaj, razmere zgledajo vredu. Kmalu so vrvi zunaj in že plezam po kar stmi skalno travnati zadevi, ki nas pripelje na prvo snežišče. Povarujem Matkota in Staniča, ter jo mahnem v prečko po snežišču, do ključnega raztežaja smeri. Hudo dober cug z primesmi (celo previsnih) trav, skale, snega in leda. Naslednje tri raztežaje prvi pleza Matko, plezarija je res super, pravi ledno-snežni trakci. Na zgornjem snežišču se razvežemo, s Staničem vsak vlečeva svojo polovico vrvi za sabo. Prečimo proti levi (najvrjetneje celo malo preveč), kjer pridemo pod vršnji del. Matko me varuje, ko se poženem v strmo steno. Zadeva je na trenutke precej zoprna, predvsem s stališča varovanja. Sledi še krajši raztežaj, vendar stena ne popusti do zadnjega metra. Na vrhu nas počaka leden veter, v katerem je že po petih minutah vse zmrznjeno. Vedoč, da nas čaka še dolg orientacijsko zahteven sestop se hitro poberemo direktno navzdol. Zoprno gaženje vsaj čez kolena, spet malo plezanja, noč, utrujenost v nogah, gladke plošče, zgubljena dereza (prekleto sm jezen),... Veseli smo ko pridemo v Bavšico, vendar zgodbe še ni konec, saj sledijo 4 kilometri po asvaltu do Kluž, preklinjanje nad avtomobili, ki ne ustavljajo štoparjem, ter še nadalnjih 7 kilometrov do elektrarne v Logu. V avto se vsedemo nekje ob polnoči. Preplezali smo Sneguljčico (V/4, M5, 700m).



Nekaj dodatnih foto utrinkov na:

Strani AO Rašica



nazaj
slika
naprej
V ključnem raztežaju