Vršiè & Loška stena
18.02.2007 - Dave
Konec tedna je obljubljal pestro dogajanje, petek plezat, soboto teèaj, nedeljo plezat. Realnost je sicer pokazala malce drugaèno sliko pa niè zato...
V petek po moèno prekratki noèi se z Blažem Graparjem peljeva proti Trentarskim koncem. V glavi je prièakovanje o zafrajhanih stenah, ledu, skratka èisti zimi. Že Kranjska gora pokaže drugaèno sliko, ko pa se zaèneva spušèati proti Trenti padeva v objem pomladanskih trav. A vendarle zavijeva v Zadnjico, z željo, da bi v steni Vršaca vseeno kaj blo. Ne prav dolg dostop naju pripelje pod vstop Uporniške, ki je spodaj suha, slap v Kanjavcu pa tudi ne kaže najbolj vabeèe slike. Ko ugotoviva da bi šlo èez samo nasilo, zaèneva razglabljati o norih linijah, ki se vijejo v dolini Zadnjice. Ko se vraèam proti prevoznemu sredstvu v kratki majci že èutim da bo danes bolj tko. A se vendarle spraviva pod Golièico, k rezervnemu cilju. Po dobrih 100 višinskih metrih prideva do ugotovitve, da s sabo nimava maske in plavutk zato se zlekneva na sonce, požreva pol hrane ter jo mahneva v dolino. Dan je nato minil v ogledu linij po zgornje-primorskem koncu, tako da je zveèer glava polna idej za nove podvige.
Sobotno dogajanje se zaène okoli osme ure, ko jo s èetico teèajnikov mahnemo proti ledu pod Uroševo grapo. Tako se v vlogi demonstratorja sprehajam med toèkami in prikazujem zimsko tehniko v vseh njenih segmentih. Ugotovim, da še nisem popolnoma pozabil ledeniške naveze, ter iskanja s žolno. Stvari, ki se uporabljajo v praksi pa so itak èisto domaèe. Popoldan sem se nameraval s Matkotom in Stanièem odpraviti proti bivaku Mazzeni in naslednji dan v Koštrunovo Špico. Menda je prišlo, do nesporazuma in smo brez avta. Nekako nam uspe dobiti nadomestno vozilo (hvala Èrtu), ki pa pride šele pozno popoldan. Ob tako pozni uri se nikomur ne da še dve uri gazit po snegu, tako da spremenimo cilj na Loško steno. Tako veèer mine v znamenju mask in ostalega dogajanja.
Zjutraj nekaj èez štiri prestavim svoje napol speèe truplo v avto in spim do Predela naprej. Nekaj èez šest, ko se zaène daniti jo mahnemo od elektrarne v koritnici proti Loški steni. Potem, ko grdo zgrešimo steno (hehe dobro da ima Loška 3 km) se vendarle usmerimo v pravi graben in odštamfamo do podstene (ene 2 uri). Že odspodaj zgleda linija fenomenalno, strma zadeva ni kaj, razmere zgledajo vredu. Kmalu so vrvi zunaj in že plezam po kar stmi skalno travnati zadevi, ki nas pripelje na prvo snežišèe. Povarujem Matkota in Stanièa, ter jo mahnem v preèko po snežišèu, do kljuènega raztežaja smeri. Hudo dober cug z primesmi (celo previsnih) trav, skale, snega in leda. Naslednje tri raztežaje prvi pleza Matko, plezarija je res super, pravi ledno-snežni trakci. Na zgornjem snežišèu se razvežemo, s Stanièem vsak vleèeva svojo polovico vrvi za sabo. Preèimo proti levi (najvrjetneje celo malo preveè), kjer pridemo pod vršnji del. Matko me varuje, ko se poženem v strmo steno. Zadeva je na trenutke precej zoprna, predvsem s stališèa varovanja. Sledi še krajši raztežaj, vendar stena ne popusti do zadnjega metra. Na vrhu nas poèaka leden veter, v katerem je že po petih minutah vse zmrznjeno. Vedoè, da nas èaka še dolg orientacijsko zahteven sestop se hitro poberemo direktno navzdol. Zoprno gaženje vsaj èez kolena, spet malo plezanja, noè, utrujenost v nogah, gladke plošèe, zgubljena dereza (prekleto sm jezen),... Veseli smo ko pridemo v Bavšico, vendar zgodbe še ni konec, saj sledijo 4 kilometri po asvaltu do Kluž, preklinjanje nad avtomobili, ki ne ustavljajo štoparjem, ter še nadalnjih 7 kilometrov do elektrarne v Logu. V avto se vsedemo nekje ob polnoèi. Preplezali smo Sneguljèico (V/4, M5, 700m).
Nekaj dodatnih foto utrinkov na:
Strani AO Rašica
V petek po moèno prekratki noèi se z Blažem Graparjem peljeva proti Trentarskim koncem. V glavi je prièakovanje o zafrajhanih stenah, ledu, skratka èisti zimi. Že Kranjska gora pokaže drugaèno sliko, ko pa se zaèneva spušèati proti Trenti padeva v objem pomladanskih trav. A vendarle zavijeva v Zadnjico, z željo, da bi v steni Vršaca vseeno kaj blo. Ne prav dolg dostop naju pripelje pod vstop Uporniške, ki je spodaj suha, slap v Kanjavcu pa tudi ne kaže najbolj vabeèe slike. Ko ugotoviva da bi šlo èez samo nasilo, zaèneva razglabljati o norih linijah, ki se vijejo v dolini Zadnjice. Ko se vraèam proti prevoznemu sredstvu v kratki majci že èutim da bo danes bolj tko. A se vendarle spraviva pod Golièico, k rezervnemu cilju. Po dobrih 100 višinskih metrih prideva do ugotovitve, da s sabo nimava maske in plavutk zato se zlekneva na sonce, požreva pol hrane ter jo mahneva v dolino. Dan je nato minil v ogledu linij po zgornje-primorskem koncu, tako da je zveèer glava polna idej za nove podvige.
Sobotno dogajanje se zaène okoli osme ure, ko jo s èetico teèajnikov mahnemo proti ledu pod Uroševo grapo. Tako se v vlogi demonstratorja sprehajam med toèkami in prikazujem zimsko tehniko v vseh njenih segmentih. Ugotovim, da še nisem popolnoma pozabil ledeniške naveze, ter iskanja s žolno. Stvari, ki se uporabljajo v praksi pa so itak èisto domaèe. Popoldan sem se nameraval s Matkotom in Stanièem odpraviti proti bivaku Mazzeni in naslednji dan v Koštrunovo Špico. Menda je prišlo, do nesporazuma in smo brez avta. Nekako nam uspe dobiti nadomestno vozilo (hvala Èrtu), ki pa pride šele pozno popoldan. Ob tako pozni uri se nikomur ne da še dve uri gazit po snegu, tako da spremenimo cilj na Loško steno. Tako veèer mine v znamenju mask in ostalega dogajanja.
Zjutraj nekaj èez štiri prestavim svoje napol speèe truplo v avto in spim do Predela naprej. Nekaj èez šest, ko se zaène daniti jo mahnemo od elektrarne v koritnici proti Loški steni. Potem, ko grdo zgrešimo steno (hehe dobro da ima Loška 3 km) se vendarle usmerimo v pravi graben in odštamfamo do podstene (ene 2 uri). Že odspodaj zgleda linija fenomenalno, strma zadeva ni kaj, razmere zgledajo vredu. Kmalu so vrvi zunaj in že plezam po kar stmi skalno travnati zadevi, ki nas pripelje na prvo snežišèe. Povarujem Matkota in Stanièa, ter jo mahnem v preèko po snežišèu, do kljuènega raztežaja smeri. Hudo dober cug z primesmi (celo previsnih) trav, skale, snega in leda. Naslednje tri raztežaje prvi pleza Matko, plezarija je res super, pravi ledno-snežni trakci. Na zgornjem snežišèu se razvežemo, s Stanièem vsak vleèeva svojo polovico vrvi za sabo. Preèimo proti levi (najvrjetneje celo malo preveè), kjer pridemo pod vršnji del. Matko me varuje, ko se poženem v strmo steno. Zadeva je na trenutke precej zoprna, predvsem s stališèa varovanja. Sledi še krajši raztežaj, vendar stena ne popusti do zadnjega metra. Na vrhu nas poèaka leden veter, v katerem je že po petih minutah vse zmrznjeno. Vedoè, da nas èaka še dolg orientacijsko zahteven sestop se hitro poberemo direktno navzdol. Zoprno gaženje vsaj èez kolena, spet malo plezanja, noè, utrujenost v nogah, gladke plošèe, zgubljena dereza (prekleto sm jezen),... Veseli smo ko pridemo v Bavšico, vendar zgodbe še ni konec, saj sledijo 4 kilometri po asvaltu do Kluž, preklinjanje nad avtomobili, ki ne ustavljajo štoparjem, ter še nadalnjih 7 kilometrov do elektrarne v Logu. V avto se vsedemo nekje ob polnoèi. Preplezali smo Sneguljèico (V/4, M5, 700m).
Nekaj dodatnih foto utrinkov na:
Strani AO Rašica
|
 |
|
V kljuènem raztežaju
|
