Sivi ideal v Jerebici
11.11.2006 - Dave
Sreda zve?er:
Kli?e Seljan: Ej, Dave a bi šel v soboto kaj plezat? Malo pomislim, ugotovim da v soboto ni vaj na faksu, zato sem seveda takoj za.
O lokaciji nisem dosti premišljal, že nekaj dni nazaj sem razmišljal o Jerebici. Tone je sicer imel nekaj pomislekov o šestici, vendar je bil kmalu za, ko sem omenil A0 in ostalo tehinko. V ?etrtek zve?er sledi ponovni premislek zaradi nizkih temperatur, pa si pravim: ?e se da pozimi, se bo tut zdaj.
V petek popoldan me Tone pobere v Ljubljani. Traja še nekaj ?asa, da se prebijeva preko prometnega direndaja v samotne predele Vrši?a, Trente, doline Možnice. Pri karavli pripraviva opremo in zlezeva v spalne vre?e za nekaj uric. Ob treh jo že rineva v hrib, po komaj vidni lovski stezici, ki sem pa tja izgine. Zgornji del dostopa poteka po izprani grapi, kjer že malo poplezavaš zato zadeva hitro mine. V dveh urah sva pod steno (v vodniku piše 3 ure), zato imava še dobro uro ?asa za opazovanje zvezd in son?nega vzhoda.
Po prvih malce trdih gibih se telo za silo ogreje, pokaže se celo nekaj sonca (edino, ki sva ga videla ta dan). Tone si sem pa tja pomaga s kletvicami in kakšim klinom. Tako se raztežaj za raztežajem se prebijava v višje predele stene, kjer temperatura vidno pada (?akanje na štantih naredi svoje). Zadnji štirje raztežaji so v megli, iz katere sem pa tja pade kakšna snežinka. Na vrhu z velikim veseljem vtakneva premrzle noge v nogavice in se zapodiva proti vrhu.
Prelep pogled proti rabeljskemu jezeru, megljice, ki kipijo kot iz teko?ega dušika ?ista nepopisna idila. Sestop nazaj v Možnico poteka v za?etku po markantem grebenu nato pa preko meliš? v gozd. Lepo se je ponovno vsesti v topel avto, z lepim doživetjem v mislih.
Preplezala sva Sivi ideal - Zor?eva smer (VI/V, 450m)
Kli?e Seljan: Ej, Dave a bi šel v soboto kaj plezat? Malo pomislim, ugotovim da v soboto ni vaj na faksu, zato sem seveda takoj za.
O lokaciji nisem dosti premišljal, že nekaj dni nazaj sem razmišljal o Jerebici. Tone je sicer imel nekaj pomislekov o šestici, vendar je bil kmalu za, ko sem omenil A0 in ostalo tehinko. V ?etrtek zve?er sledi ponovni premislek zaradi nizkih temperatur, pa si pravim: ?e se da pozimi, se bo tut zdaj.
V petek popoldan me Tone pobere v Ljubljani. Traja še nekaj ?asa, da se prebijeva preko prometnega direndaja v samotne predele Vrši?a, Trente, doline Možnice. Pri karavli pripraviva opremo in zlezeva v spalne vre?e za nekaj uric. Ob treh jo že rineva v hrib, po komaj vidni lovski stezici, ki sem pa tja izgine. Zgornji del dostopa poteka po izprani grapi, kjer že malo poplezavaš zato zadeva hitro mine. V dveh urah sva pod steno (v vodniku piše 3 ure), zato imava še dobro uro ?asa za opazovanje zvezd in son?nega vzhoda.
Po prvih malce trdih gibih se telo za silo ogreje, pokaže se celo nekaj sonca (edino, ki sva ga videla ta dan). Tone si sem pa tja pomaga s kletvicami in kakšim klinom. Tako se raztežaj za raztežajem se prebijava v višje predele stene, kjer temperatura vidno pada (?akanje na štantih naredi svoje). Zadnji štirje raztežaji so v megli, iz katere sem pa tja pade kakšna snežinka. Na vrhu z velikim veseljem vtakneva premrzle noge v nogavice in se zapodiva proti vrhu.
Prelep pogled proti rabeljskemu jezeru, megljice, ki kipijo kot iz teko?ega dušika ?ista nepopisna idila. Sestop nazaj v Možnico poteka v za?etku po markantem grebenu nato pa preko meliš? v gozd. Lepo se je ponovno vsesti v topel avto, z lepim doživetjem v mislih.
Preplezala sva Sivi ideal - Zor?eva smer (VI/V, 450m)
|
 |
|
Slika Jerebice
|
