Trije mušketirji z norim upanjem
22.02.2006 - tonelesar
Prednja glava Goli?ice (4. 2. 2006)
Spet ena tistih sobot ko te ob pol štirih zjutraj vrže budilka, vržeš ruzak v avto in potem se ti za?nejo dogajat nenavadne stvari…
Z Erihom sva šla na že standarden postanek na petrol, kupit kaj za pit, pa ?okoladica, dva žetona za kavo. Popit kavo in poslušat, kdaj bo avtomat korni spregovoril. V Kranju se nam pridruži še Dave. Potem pa po ovinkih skozi snežni kanal ?ez Vrši?.
Avto smo pustili na višini 1100 m, kjer na levi strani s smeri Vrši?a stoji zapuš?ena hiša. Cilj odprave je smer Noro upanje v prednji glavi Goli?ice. Po prebijanju ?ez balvane in udiranju do pasu pridemo do vstopa v grapo. Prvo majen slapek, potem pa skalni skok. Dave ne premišljuje in gre prvi praskat skalo. Kljub temu, da je za varovanje uporabil vsako solato in vejico rušja, le to ni zgledalo kaj prepri?ljivo. Skala pa tudi ne dopuš?a kakšnih klinov. Pred mano pa sta res dobro vrtnarila in sta lepo zrahljala zemljo in populila plevel. Uboge sposojene kline – »Aleš sem pazu.« Soteskica slap, potem pa »?«. Kaj je zdaj noro upanje? Dave pravi da je ledna flanka pred nami in je kar obstal pred njo. Erih, da je naprej po grapi pa levo, zame pa ?akanje, da se bosta zmenila med sabo in gremo dalje. Po gledanju skice iz vodni?ka in okolice nazadnje ugotovimo, da sta pred letom že splezala Noro upanje, le da sta mislila da je smer Trije mušketirji. In ker smo bili trije mušketirji smo se odlo?ili, da gremo rajši v istoimensko smer. Vstop v Mušketirje je bil zadovoljivo narjen, za?etek je majhen leden slap desno pred Norim upanjem. Skupaj so trije cugi v ozki strmi grapi. V smeri je bla ukleš?ena skala, pod njo pa je grozila snežna goba, domišlija ti potegne na plan zopet tisti »kaj ?e«…, vsaj meni. Pozneje se je izkazalo, da vse skupaj le ni tak gordijski vozel. Samo snet je bilo potrebno mokre rokavice in skalo obplezat. » kje je magnezij!?«, Kon?no le prilezemo na vrh, zvit štrike, Erih pa je že iskal sestop. ?eprav smo poznali sestop je sonce kar izginilo. Ko hodmo za Erihom Dave najde nek ?uden sadež; »Kaj pa to raste na rušju hm - dereza?!« iz Erihove noge je sestopila dereza. Sestop je bil kar zahteven so se mi kar noge tresle, pa še z no?nim vidom sem sestopal. Ja no? nas je prehitela- ?elko sabo-. Pridemo do avta, se razsedljamo, obvezen stisk roke… Erih zaskrbljeno nekaj iš?e »klju?i od avta«?! Pa ne da jih nimaš. Bomo pa kako druga?e prišli do suhih cunj in copatov… Prvo probam z žico odpret twinga, pa ga nikakor ne uspem- vrjetno premalo treniram. S ?im naj še probamo: cepin, pancar, sendvi?, odpira? za konzerve …. aha dereza vsestransko orodje. Erih v prvem poizkusu vlomi klju?avnico. Upam da se zaradi tega ?lanka ne bo pove?alo število vlomov v avtomobile, in pretiran naval po dolo?enih artiklih v trgovinah z alpinisti?no opremo.
Ostale so nam še dve uri ?akanja, na rezervne kju?e. Zaradi mraza in želje po toplem zavetju in pivu, smo se odlo?ili, da te želje ?im prej uresni?mo. Najbližji cilj pa je bil, peš ?ez vrši? do Erjav?eve ko?e. ?e bi me ustavili policaji, prav gotovo ne bi naredil testa ravne hoje po ?rti, pomanjkanje cukra je naredilo svoje. V ko?i smo prišli do zasluženga pira in brez besed opazovali dogajanje okrog nas. GRS je imela sprejem novih ?lanov. Hrup okrog nas je postal kar nekaj oddaljen, nejasno bobne?, kot da se stvari dogajajo štuk nižje. Te zamaknjenosti ali kako pripeti veke na ?elo, nas je rešila Barbara z rezervnimi klju?i. Ni ga junaka, ki nebi bil kdaj v zosu, pa ?e prav so to trije mušketirji.
Glej slike!
Tone
Spet ena tistih sobot ko te ob pol štirih zjutraj vrže budilka, vržeš ruzak v avto in potem se ti za?nejo dogajat nenavadne stvari…
Z Erihom sva šla na že standarden postanek na petrol, kupit kaj za pit, pa ?okoladica, dva žetona za kavo. Popit kavo in poslušat, kdaj bo avtomat korni spregovoril. V Kranju se nam pridruži še Dave. Potem pa po ovinkih skozi snežni kanal ?ez Vrši?.
Avto smo pustili na višini 1100 m, kjer na levi strani s smeri Vrši?a stoji zapuš?ena hiša. Cilj odprave je smer Noro upanje v prednji glavi Goli?ice. Po prebijanju ?ez balvane in udiranju do pasu pridemo do vstopa v grapo. Prvo majen slapek, potem pa skalni skok. Dave ne premišljuje in gre prvi praskat skalo. Kljub temu, da je za varovanje uporabil vsako solato in vejico rušja, le to ni zgledalo kaj prepri?ljivo. Skala pa tudi ne dopuš?a kakšnih klinov. Pred mano pa sta res dobro vrtnarila in sta lepo zrahljala zemljo in populila plevel. Uboge sposojene kline – »Aleš sem pazu.« Soteskica slap, potem pa »?«. Kaj je zdaj noro upanje? Dave pravi da je ledna flanka pred nami in je kar obstal pred njo. Erih, da je naprej po grapi pa levo, zame pa ?akanje, da se bosta zmenila med sabo in gremo dalje. Po gledanju skice iz vodni?ka in okolice nazadnje ugotovimo, da sta pred letom že splezala Noro upanje, le da sta mislila da je smer Trije mušketirji. In ker smo bili trije mušketirji smo se odlo?ili, da gremo rajši v istoimensko smer. Vstop v Mušketirje je bil zadovoljivo narjen, za?etek je majhen leden slap desno pred Norim upanjem. Skupaj so trije cugi v ozki strmi grapi. V smeri je bla ukleš?ena skala, pod njo pa je grozila snežna goba, domišlija ti potegne na plan zopet tisti »kaj ?e«…, vsaj meni. Pozneje se je izkazalo, da vse skupaj le ni tak gordijski vozel. Samo snet je bilo potrebno mokre rokavice in skalo obplezat. » kje je magnezij!?«, Kon?no le prilezemo na vrh, zvit štrike, Erih pa je že iskal sestop. ?eprav smo poznali sestop je sonce kar izginilo. Ko hodmo za Erihom Dave najde nek ?uden sadež; »Kaj pa to raste na rušju hm - dereza?!« iz Erihove noge je sestopila dereza. Sestop je bil kar zahteven so se mi kar noge tresle, pa še z no?nim vidom sem sestopal. Ja no? nas je prehitela- ?elko sabo-. Pridemo do avta, se razsedljamo, obvezen stisk roke… Erih zaskrbljeno nekaj iš?e »klju?i od avta«?! Pa ne da jih nimaš. Bomo pa kako druga?e prišli do suhih cunj in copatov… Prvo probam z žico odpret twinga, pa ga nikakor ne uspem- vrjetno premalo treniram. S ?im naj še probamo: cepin, pancar, sendvi?, odpira? za konzerve …. aha dereza vsestransko orodje. Erih v prvem poizkusu vlomi klju?avnico. Upam da se zaradi tega ?lanka ne bo pove?alo število vlomov v avtomobile, in pretiran naval po dolo?enih artiklih v trgovinah z alpinisti?no opremo.
Ostale so nam še dve uri ?akanja, na rezervne kju?e. Zaradi mraza in želje po toplem zavetju in pivu, smo se odlo?ili, da te želje ?im prej uresni?mo. Najbližji cilj pa je bil, peš ?ez vrši? do Erjav?eve ko?e. ?e bi me ustavili policaji, prav gotovo ne bi naredil testa ravne hoje po ?rti, pomanjkanje cukra je naredilo svoje. V ko?i smo prišli do zasluženga pira in brez besed opazovali dogajanje okrog nas. GRS je imela sprejem novih ?lanov. Hrup okrog nas je postal kar nekaj oddaljen, nejasno bobne?, kot da se stvari dogajajo štuk nižje. Te zamaknjenosti ali kako pripeti veke na ?elo, nas je rešila Barbara z rezervnimi klju?i. Ni ga junaka, ki nebi bil kdaj v zosu, pa ?e prav so to trije mušketirji.
Glej slike!
Tone
|
 |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
